Locus Solus – prijava

Performansi-zvočne seanse se bodo odvijale 29.02. in 1.03. 2020, v dvorani Vetrinjskega dvora v Mariboru, med 10.00 in 17.30!

Prosti termini so označeni v tabeli!

Prispevek za posamezen individualni performans je 40 EUR

Prijava se dokončno potrdi s plačilom računa, ki ga prejmete na email!

______________________________________________________________________________

LOCUS SOLUS je nastal leta 2015, kot šestdnevni “potopitveni” performans, ki je inovativno prehajal med umetnostjo, zvočno terapijo in “šamanskimi” potovanji z zvokom.

Odslej se je v raznih ponovitvah zvrstilo več kot 200 obiskovalcev, ki so poročali o zelo zanimivih in pogosto presenetljivih ali celo dramatičnih psiho-fizičnih učinkih.

Locus Solus je julija 2019 izšel tudi v digitalni obliki za ameriško založbo Flying Man Records: https://hemi-sync.com/product/locus-solus/

Z dodanimi Hemi-Sync frekvencami pa kot CD in digitalna izdaja “Hero’s Journey” za sestrsko založbo Hemi-Sync: https://hemi-sync.com/product/heros-journey/

V živo so učinki še potencirani, saj je vsak posameznik obdan s surround zvokom in akustično izvedbo v živo.

Izvajalec Andrej Hrvatin – Nimetu nadaljuje z raziskovanjem uporabe zvoka za spremenjena stanja zavesti in nadaljuje sodelovanja z mednarodno uveljavljenimi izvajalci s sorodnimi idejami; pravkar je izšel CD “Sacrament” ameriškega tolkalca Byrona Metcalfa in pevke Jennifer Grais, za katerega je prispeval elektronske ambiente in piščali.

Prijava

V spodnjem obrazcu se prijavite na individualni termin performansa Locus Solus.

____________________________________________________________________________________

PODROBNEJŠE o ozadju ideje za Locus Solus:

Zvočni performans LOCUS SOLUS preizkuša meje vzdržljivosti in sposobnosti fokusa izvajalca. Je hkrati individualno izkustvo in intimni performans, kjer se gledalec in izvajalec srečata v podobnem odnosu kot katerikoli drug ponudnik storitev ter njegov klient. “Storitev” za vsakega posebej, z vso pozornostjo na trenutno situacijo.

Naziv projekta se nanaša na naslov knjige francoskega nadrealista Raymonda Roussela, v katerem protagonist povabi posamezne prijatelje na svoje posestvo, kjer jim razkaže zbirko nenavadnih, čudaško tehnoloških predmetov, katerih zgradbo natančno opiše, hkrati pa odstre zgodbo za njimi. Vsak naslednji eksponat je bolj kompleksen in prav tako bizarna zgodba, ki jo naplete. Obiskovalci se tako zapletajo v zmeraj kompleksnejšo mrežo zaznav in doživljajev, ki na svojstven način “ustavijo” um s svojo bizarno kompleksnostjo in mankom razumskih “sidrišč”.

Podobno je posamezen obiskovalec v performansu povabljen v temen prostor, kjer mu je v enournem performansu, zgolj zanj, predstavljena zmeraj kompleksnejša zvočna podoba, ki postopoma zaobide prepreke razuma, da se lahko odstrejo mentalni svetovi, nezamejeni s pred-stavami in pred-sodki.
Kar lahko mislimo, je že preveč preprosto, ponavljanje že znanega. Kar lahko preprosto umestimo v naš zamejeni kod zaznav, je že preveč razumsko-preprosto, da bi nas globlje premaknilo. Vzdržljivostni intimni performans naj bi sprožal prav to – delovanje na globljih plateh zaznave, kjer so postavljeni pogoji, da se tako izvajalec kot obiskovalec premakneta “onkraj”.

V intenzivnem zvočnem performansu je obiskovalec v temi obdan z zvočnim poljem, performer pa hkrati v živo manipulira zvoke in igra akustične inštrumente, s posebno pozornostjo na resonanco prostora, odzvene, oddaljenost in pozicijo virov zvoka v odnosu do obiskovalca. Okvirna kompozicija z nujno komponento improvizacije in “chance” mehanizmov se v realnem času odziva na preplet vseh teh spremenljivk , ki vzpostavljajo dinamiko posameznega performansa.

Tehnologija pomaga razbiti občutek za prostor in čas s posebej lociranimi zvočnimi viri, obiskovalec pa dojema določene zvoke prvenstveno tudi preko telesa – zgolj z vibracijo. Z zvokom, ki se širi po zatemnjenem prostoru, se lahko odpirajo podzavestni mehanizmi, ki obiskovalca premaknejo onkraj zgolj estetskega ali “zabavnega” doživljanja umetnosti.

Že dlje časa raziskujem umetnostno terapijo, zlasti terapijo z zvokom, ki jo zmeraj bolj potrjujeta tudi medicinska stroka in znanost. Kot performerja in glasbenika me zanima integracija tovrstnih pristopov, ki lahko reanimirajo zaprašene umetnostne rituale (instalacije, performanse, razstave, itd.) z neposrednim učinkovanjem na psihofizične procese obiskovalca. Med procesom sem izkusil dilemo vprašanja, kako se to razlikuje od prej omenjenih postavitev oz. uprizoritev.

Odgovor, ki ga raziskujem v procesu, je zajet v izvedbi dela, v kombinaciji umetnosti in psihofizične manipulacije z zvokom, namere izvajalca, ki ni egotistično “umetniška”, v umetelni zvočni manipulaciji in uporabi eklektičnih zvočnih praks.